Vem, da pesimizem in jamranje ne pomagata in situacija se zaradi tega ne reši. Ampak tokrat je tudi  jamranje olajšalo dušo marsikatere mame. Tudi moje. 

Dva moja otroka sta tudi po 18. maju še vedno doma. Situacija je zame še vedno aktualna. Res pa je, da se v njej nekoliko bolje znajdem. Jo razumem in lažje predvidim dogodke.   

Samopromocija ali je z menoj nekaj narobe?

Včeraj sem podobno misel zasledila tudi  v medijih. »Znan« Slovenec je pisal o podobnih občutkih.   Doslej sem lahko prebrala le lepo zapisane zgodbice o izzivih in usklajevanjih materinstva in dela v času korone. Pri vseh je šlo vse gladko. Pri meni pa ne.

So zapisane zgodbice samopromocija?  Odgovora nimam.

Ali je z menoj nekaj narobe, ker ni šlo vse gladko? Odgovor je zagotovo NE. Življenjsko je. »Multitasking«, sem prebrala, ni zdrav. Človek ni rojen za večopravilnost. Tudi ženske ne, čeprav pravijo, da lahko opravljamo več nalog hkrati. Ne, istočasno ne morem (več) govoriti po telefonu, učiti sina angleščino in kuhati kosilo. To me spravlja v stres in nekje pušča posledice.  Na psihi in na telesu.

Hvala za to dognanje.  

Kako so potekali moji dnevi?

Stvari načrtujem. Rada imam red, strukturo. Ali mislite, da sem vse to lahko počela v tem času? Seveda ne. Včasih enostavno nisem vedela kaj med  on-line sestanki počnejo moji otroci. Priznam, preslišala sem klice najmlajšega iz stranišča.  Zoom je utišal tudi  krike starejših dveh otrok, ki sta se glasno prepirala. Nekaj je bilo potrebno žrtvovat. Ritka se je obrisala  kasneje, otroka pa sta že pozabila zakaj sta se sploh prepirala. Lakota je otroke naredila samostojne. Starejša dva sta si sama spekla kruh, naredila pico, skuhala juho. Korona hvala ti! Rodil se je tudi čut za mlajšega bratca, ki sta ga kar mimogrede popazila. Ne tako kot bi jaz hotela, ampak sta ga.

Kaj me v resnici spravlja v stres? 

Odgovarjam na e-sporočilo. Zadeva je nujna. V naročju imam dve in pol letnega sina, ki  mi kaže svojega dinozavra in želi, da se igram z njim. Bolj nazorno ne morem opisati kako sta si zasebno in poklicno življenje, trenutno blizu. Iz oči v oči! In tako je ves dan. Tisto, kar me pri tem najbolj spravlja v stisko je, da moram nenehno iskati rešitev kako uskladiti določene stvari v konkretni situaciji. In teh situacij je nešteto. Ni jim konca. Vsaka minuta prinese novo situacijo, nov izziv, novo potrebo po iskanju rešitve. Ta nenehna »prisotnost« ves čas, je zame največji stres. Ni prostora za umik.  

Ali ste se o obremenjenosti  kdaj s kom pogovarjali?

V ekipi smo velikokrat hitro utišali Zoom-e, Teams-e  in se vrnili v svoje  dnevne sobe, kuhinje. Šli smo naprej delat, motivirat otroke, kuhat, se igrat, tipkat, odgovarjat na mejle, obešati perilo, sesati… Včasih pogovor o nas, o občutkih ni stekel. Včasih pa. Pred sestankom ali pa individualno. Maja, hvaležna sem za to. Tisto, kar je bilo  slišati, je bilo pritrjevanje, kimanje... Poslušale smo vzklike ob tem, ko smo si pripovedovale povsem podobne situacije, občutke. Smo mame, ki živimo v isti kulturi. Čutimo in razmišljamo podobno.  

Tudi naši možje poslušajo. Po moji oceni so zelo dobri terapevti. Veliko takih junakov, sem slišala, je v tej bitki.

Kdo bo osebnost tedna?

Ravnateljica osnovne šole, v katero hodita starejša dva otroka, je po 2 tednih šolanja na daljavo napisala, da, če bi zbirali osebnost tedna, bi bili to zagotovo učitelji, ker se toliko trudijo. 

Jaz pa bi za osebnosti tedna (ali meseca) izbirala ženske. Preproste, zaposlene ženske, ki so delale od doma in so imele doma svoje otroke, ki so se šolali na daljavo. Poleg treh običajnih vogalov, smo sedaj podpirale  še katerega, saj smo bile tudi učiteljice, vzgojiteljice. Potiskale smo voz naprej, proti cilju, ki se je odmikal.

Naj mi moški oprostijo, tudi oni so bili v tej vlogi, ampak danes pišem o ženskah.

Vse je pomešano

Sidro življenjskega stila je pri meni  močno izraženo. Zasebno in poklicno življenje načeloma ločujem.  Nočem, da mi telefon popoldne nenehno poskakuje in piska. Nočem biti ves čas na voljo. Popoldne se želim odmakniti od službene komunikacije. Zato, da  ima še kdo drug kaj od mene. Moji otroci in moj mož. Bolna in izčrpana ne koristim nikomur; ne podjetju, ne otrokom in ne možu.

Ampak sedaj to ni bilo možno. Vse je bilo pomešano. Telefoni, računalniki, otroški obrazi, zvezki, malica, kava, dinozavri. Ko je šel najmlajši po kosilu spat, smo vse pospravili. Fizično. Zato, da se red lahko zgradi tudi v glavi. Pomaga. Enako zvečer. Vzpostaviti je bilo potrebno red okrog nas, službene in šolske stvari odstraniti izpred naših oči. Potem so se misli o službi, šoli počasi umirile. Če me ne bremeni kakšna določena službena zadeva, se lahko zelo hitro izklopim.  

Nekatere situacije pa so mi celo ustrezale. Popoldne sem imela svetovanje ali pa tečaj. Pred tem je bilo možen npr. kolesarski potem z otroci. Predstavljala sem si, da bi bila v normalnih razmerah ves dan v  službi. To on-line prakso, ki mi omogoča več »vmesnega« druženja z otroci, bom vsekakor ohranila.

Namesto zaključka ali katere so sklepne misli pri mešanju različnih dimenzij mojega življenja

• Mama je vir novega navdiha, moči, poguma. Beseda mama je zame dobila nove razsežnosti. Nikoli ne odneha. (Zaposlena) mama bo moja osebnost tedna.  
• Sedaj vem, da se stvari izpeljejo tudi brez mame. Otroci so samostojni, ko je treba, da so.
• Izgubila sem nadzor nad potekom nekaterih stvari v družini. Je že prav tako.
• Ne glede na koronavirus, si je potrebno vzeti čas zase in za zdravje. Če si ga ne vzamemo, si ga bomo pa za bolezen. Ta misel, ki sem jo lansko leto nekje prebrala, me opominja večkrat na dan. Kako si vzeti čas zase, vsak zase sam najbolje ve.
• Iskren pogovor pomaga. Včasih pa tudi jamranje. Če le ni prepogosto.
• Dobro je poznati sebe. Vedeti moram kaj mi je pomembno, kaj me poganja in kaj me pri delu motivira. Vedeti moram zakaj vsak dan vstanem in delam.

Za vas piše: 

JANA MLAČNIK

Po izobrazbi diplomirana andragoginja z magisterijem iz kadrovskega managementa.  Že celo svojo kariero se kali na področju izobraževanja odraslih, vodila je delavnice vseživljenjske karierne orientacije, spretna je v pripravi prijav na evropske projekte.  Svetuje podjetjem s področja razvoja kadrov, sodeluje je pri vsebinski pripravi orodij za ugotavljanje motivacije in merjenje kompetenc po metodi 360, izvaja testiranja oziroma individualna svetovanja za zaposlene v podjetjih. Pripravi vam program izobraževanja, ki bo odgovoril na vaša pričakovanja in je poln konkretnih nasvetov, ki jih boste že naslednji dan preizkusili pri svojem delu. Vodi področje dela s podjetji na Cene Štupar - CILJ.

Jana je svetovalka v projektu Svetovanje za zaposlene, koordinatorka programov projekta KORAK - Kompetence za razvoj kariere. 

Oba projekta sofinancira Evropska unija, in sicer iz Evropskega socialnega sklada, ter Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport

Sodelavci o Jani:

• Vrzi izziv pred Jano in dobil boš preskakovalca ovir. Jaz ji ljubkovalno rečem buldožer. Jana s svojo vztrajnostjo pride povsod in doseže marsikaj, a vseeno pri tem ostaja mehka in prijazna. Zato jo tudi občudujem. Je vestna, marljiva, natančna, organizirana in v meni zbuja potrebo po tem, da postanem boljša različica sebe.
• Rada ima sladkarije, a se jim trudi upreti.
• Predana delu, ideji, za katero stoji, usmerjena v akcijo (spodbujevalec).
• Je odličen strateg, projekte zgradi na trdnih temeljih, tako da je njihova uspešnost zagotovljena. Deloholik,  a izredno prijetna sodelavka in sogovornica. 

Jana je dosegljiva na:

jana.mlacnik@cene-stupar.si,

031 729 908