Potem se je zgodilo nekaj, česar zagotovo nihče ni predvideval, ko je delal te projekcije.

Prišla je »korona«, kot jo po domače imenujemo.

Kaj bi si mislili, če bi vam pred letom in pol nekdo rekel, da ne bo koncertov, da letala ne bodo letela, da se zapirajo »šoping« centri, da se bodo otroci šolali na daljavo. Zase sem prepričana, da bi si mislila, da je človek gledal preveč znanstveno-fantastičnih filmov in da je skregan z realnostjo.

Prva zaustavitev javnega življenja spomladi, nas je držala v šoku, s prepričanjem, da je to nekaj  kratkotrajnega, enkratnega. Zdržimo in bo konec. Bolj smo drseli proti jeseni, bolj smo dojemali, da gre za obdobje, ki bo trajalo, da gre (vsaj v nekaterih segmentih) za drugačen način življenja in razmišljanja, ki od nas zahtevata res drastične spremembe. Zahtevata toliko prilagajanja, da ga, če ne bi bili »vrženi« v to, skoraj zagotovo ne bi zmogli.       

Mislila je, da je bivši fant njena edina sreča

Saj poznate misel, da je vsaka stvar za nekaj dobra. Prepričana sem, da nisem edina, ki v to verjamem. Prijateljica iz otroštva se je (ne po svoji želji) razšla s fantom. Edina želja, edina misel, kar nekaj časa, je bila, da bosta spet skupaj. Dokler je razmišljala le o tem, da bo spet vse kot je bilo, možnosti za spremembe ni bilo. Šele, ko je njen miselni vzorec pod številnimi novimi izkušnjami, popustil in dopustil nove priložnosti brez bivšega fanta, so se začele dogajati spremembe v njej. Najprej majhne, v načinu razmišljanja, potem velike. Prišel je nov fant, sreča, ki se je z bivšim fantom ni predstavljala.  

Tudi meni je življenje večkrat dokazalo, da, ko se ena vrata zaprejo, se številna druga odprejo, zato tudi v tej situaciji ne žalujem za tem, kar je bilo pred marcem 2020. Kaj vse nam življenje še lepega, dobrega prinaša?     

Nismo hoteli sprememb, zato so prišle kar same

Spomladi sem se tudi sama spraševala zakaj je tega treba, ko sem se borila s svojimi premajhnimi  IKT kompetencami, s svojo neprilagodljivostjo, saj sem želela delovati po vzorcu, za katerega se mi je zdelo, da je deloval. Ali je res deloval? Kaj pa vem, mislim, da je bil le edini, ki sem ga poznala.

Sama zase vem, da sem se določenim spremembam upirala. Zagotovo sem odrivala in iskala izgovore, da bi osvojila orodja za delo na daljavo, orodja za e-komunikacijo s sodelavci, da bi bolje uskladila zasebno in poklicno življenje, vpeljala nove običaje, zdrave navade, rutine v družini.

Ker ni šlo zlepa, počasi, na «mehak« način, je pa moralo iti potem »na silo«. Po skoraj letu dni, sem se navadila, prilagodila, sprejela veliko vsega, kar je življenje zahtevalo. Prav velike izbire, kot vsi ostali, seveda nisem imela. Kolikor je ljudi, toliko je zgodb o prilagajanju spremembam, ki nam jih je natrosila korona.

Poglejmo na situacijo drugače  

Pustimo ob strani vse teorije zarot. V situaciji ne vidim le zapiranja, omejitev, preprek. Osebno vidim predvsem veliko priložnost. Kot človek in tudi kot zaposlena.

V zadnjem tednu sem na socialnih omrežjih prebrala kar nekaj obračunov z letom 2020 s čudovitimi zgodbami podjetnikov o uspehu. Korona jih je vrgla iz cone udobja in ta boj s cono so dobili. Niso redki, ki so pisali, da se jim je dobiček celo povečal. Ne gre za podjetja, ki se ukvarjajo z razvažanjem paketov.

Ko sem v petek, 13. marca 2020 (zagotovo se spomnite tistega dne) odhajala iz pisarne, me je na poti do avtomobila obšla zelo močna misel, da življenje nikoli več ne bo tako kot je bilo. Ta občutek se je zelo pogosto vračal in danes je z menoj vsak dan. Pravzaprav je moj največji motivator za delo in optimistično življenje v trenutni situaciji, ki je precej nepredvidljiva. Počutim se, da sem na poti velikih sprememb, osebne in poklicne rasti, kreativnosti, ustvarjalnosti in na koncu tudi večje lahkotnosti v življenju.

Samo, da bo spet vse tako kot je bilo

Prijateljica, ki se je razšla s fantom je žela le eno; da bo le spet vse kot je bilo. Kar nekaj časa je videla le eno rešitev: vrniti se v stare vzorce razmišljanja in delovanja.

Vsi, ki vodijo podjetja in ljudi, vedo, da je taka miselnost zelo pogosta tudi v podjetjih. Je  največja ovira, ki preprečuje spremembe. Ljudje smo nagnjeni k temu, da, če je le možno, ne spreminjamo ničesar. Naj bo kot je. Če vsaj približno funkcioniramo (velikokrat tudi, če ne), odrivamo spremembe. Morda v podzavesti vemo, da s tem marsikaj zamudimo, npr. nove priložnosti, doživetja, uspehe. Človeku, ki noče sprememb, to niti ni pomembno. Le stare vzorce hoče. In varnost (morda tudi lažno), ki jo nudijo.

Omejitve zaradi koronavirusa mi vsak dan preprečijo, da bi bilo spet vse tako kot je bilo. Po  eni strani mi je kar prav, da je tako. Pa ne zato, ker nisem bila prej zadovoljna s svojim življenjem, ampak zato, da ugotovim kaj vse je še mogoče in kaj vse še zmorem in lahko doživim.   

Ali brez tega, kar smo »imeli« ni možno kvalitetno življenje, ki nas izpolnjuje?

Pravimo, da se trenutno trudimo, ampak da to ni to. Pogrešamo stike, pogrešamo druženja, žurke, večerje v gostilnah, kinopredstave, počitnice na drugem koncu sveta, zime na morju, smučanje, kofetkanje, obiske muzejev, koncertov, točno določene izletniške točke v drugi regiji. 

Ampak sedaj je to to. Mora biti to to. V iskanju novih načinov, možnosti.

Ne glede na situacijo, živimo dalje. Moramo funkcionirati in se odzivati na spremembe. Ne le posamezniki, ampak tudi družine, organizacije, sistemi. Vsi in vse je podvrženo res intenzivnemu spreminjanju in rasti, še posebej zato, ker razvoj ni povsem tak, kot smo ga predvidevali pred korono. Učimo se stvari, ki se jih, brez korone, gotovo ne bi. Kako uspešni bomo, bo pokazal le čas.

Na individualni kot kolektivni ravni iščemo nove načine, ritme, vzorce, običaje. Sedaj tudi že zato, da ne le preživimo, ampak da lepo živimo. Sicer drugače kot pred letom dni, ampak tudi  lepo.

Če je nekaj drugače, kot smo vajeni, še ne pomeni, da ni dobro za nas, da nas ne more osrečiti in nuditi užitkov. Včasih potrebujemo le čas, da se navadimo.

Zato, ker trenutno ne morem veliko predvideti in ker izgubljam kontrolo nad prihodnostjo, je zame še bolj pomemben trenutek. Da je ta lep.

Na kaj smo lahko ponosni in v čem je rešitev tudi v prihodnosti?

Če je bilo vseživljenjsko učenje velikokrat le teoretični koncept, ga posamezniki, organizacije in sistemi sedaj v polnosti uresničujemo vsak dan. Vsak dan se v vedno novih situacijah, učimo zato, da preživimo oziroma, da živimo lepo in dobro delamo tudi v spremenjenih okoliščinah. Različne svoje kompetence izboljšujemo s svetlobno hitrostjo.

Razvijamo se in rastemo; osebnostno in poklicno. Še nikoli nista bila ta dva področja tako močno povezana. Iz brezglavih potrošnikov se razvijamo v odgovorne državljane, ki vemo kaj nam je v življenju res pomembno, kaj je res potrebno, v kaj smo ujeti, s čim se le tolažimo, kje nam škripa, kaj moramo sprejeti, kaj moramo  spremeniti, katera pričakovana lahko vržemo v smeti. A ni to fino? 

Sprememba me je danes spet obiskala v moji »domači« pisarni in bo sedela ob meni ves dan. Tudi danes sem se že prilagajala (in se še bom) novim situacijam. Verjamem, da ima vsaka družina, vsak kolektiv, vsak posameznik danes podoben obisk. 

Kreativnost skoraj nima več meja. Že lansko pomlad je dvignilo pokrov stekleničke, v kateri je bila zaprta in ga katapultiralo neznano kam.   

Programi podpore

Naj zaključim z mislijo svoje zobozdravnice, h kateri grem, kot bi šla na kavo. Ko grem domov, mi vedno reče: »Jana, življenje je lepo!« in se poslovi s širokim nasmehom.

Z našimi programi podpore za lažje prilagajanje in motiviranje zaposlenih ter uvajanje sprememb v organizacijah, da bomo skupaj kos današnjim in jutrišnjim situacijam, smo vam na voljo svetovalci.    

Za vas piše: 

JANA MLAČNIK

Po izobrazbi diplomirana andragoginja z magisterijem iz kadrovskega managementa.  Že celo svojo kariero se kali na področju izobraževanja odraslih, vodila je delavnice vseživljenjske karierne orientacije, spretna je v pripravi prijav na evropske projekte.  Svetuje podjetjem s področja razvoja kadrov, sodeluje je pri vsebinski pripravi orodij za ugotavljanje motivacije in merjenje kompetenc po metodi 360, izvaja testiranja oziroma individualna svetovanja za zaposlene v podjetjih. Pripravi vam program izobraževanja, ki bo odgovoril na vaša pričakovanja in je poln konkretnih nasvetov, ki jih boste že naslednji dan preizkusili pri svojem delu. Vodi področje dela s podjetji na Cene Štupar - CILJ.

Jana je svetovalka v projektu Svetovanje za zaposlene, koordinatorka programov projekta KORAK - Kompetence za razvoj kariere. 

Oba projekta sofinancira Evropska unija, in sicer iz Evropskega socialnega sklada, ter Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport

Sodelavci o Jani:

• Vrzi izziv pred Jano in dobil boš preskakovalca ovir. Jaz ji ljubkovalno rečem buldožer. Jana s svojo vztrajnostjo pride povsod in doseže marsikaj, a vseeno pri tem ostaja mehka in prijazna. Zato jo tudi občudujem. Je vestna, marljiva, natančna, organizirana in v meni zbuja potrebo po tem, da postanem boljša različica sebe.
• Rada ima sladkarije, a se jim trudi upreti.
• Predana delu, ideji, za katero stoji, usmerjena v akcijo (spodbujevalec).
• Je odličen strateg, projekte zgradi na trdnih temeljih, tako da je njihova uspešnost zagotovljena. Deloholik,  a izredno prijetna sodelavka in sogovornica. 

Jana je dosegljiva na:

jana.mlacnik@cene-stupar.si,

031 729 908