Kot majhen otrok nisem imela nobenih dvomov: mamina sem in očijeva, preprosto.

Otroški svet je sestavljen iz stvarnosti in domišljije, za večino otrok je družina del stvarnosti. Z odraščanjem se odgovor na to preprosto vprašanje spreminja glede na prostor in družbo: pri noni na vasi sem bila Pićurova, pri drugi noni v mestu sem bila Potočnikova. Še sedaj, kadar je mama jezna name pravi, da sem njihova. :)

NA VASI

Kot otrok sem poletja preživljala pri noni na vasi v Istri, kjer so poleg dedkov in babic živele le tri družine z otroki. Večina prebivalcev je bila starejših od 70 let, a poleti se je vas spremenila in dobila nov življenjski utrip mladosti. Po vasi se je razlegal otroški smeh potomcev prebivalcev, ki so zapustili svoj kraj in odšli s trebuhom za kruhom. Mama pravi, da se je večina njenih sošolk in prijateljic omožila v Trst ali kako drugo italijansko mesto, nekateri v Ameriko, drugi v Kanado in Argentino, veliko pa jih je odšlo tudi v Avstralijo, kot nonotova sestra Gina, ki si je tam ustvarila družino. Majhna vasica se je vsako poletje spremenila v živahno zbirališče različnih kultur. Med seboj smo se pogovarjali v italijanščini, saj je to bil naš skupni jezik. Vsaka družina v vasi je bila tako ali drugače povezana z Italijo, vsi smo imeli in še vedno imamo sorodnike v Italiji. V istrsko zgodovino so italijanska kultura, jezik in navade že od nekdaj globoko zakoreninjeni. Nonina družina je del italijanske narodne skupnosti, kar se kaže ne le v jeziku, ampak tudi v navadah in kulinariki. Tako kot Slovenci jedo govejo juho, smo mi za kosilo vsak dan jedli »pašto s pomidori«, na radiu se je poslušal Radio Capodistria, ob nedeljah se je poslušala maša v italijanščini in molil Padre nostro. Ko je na streho prišel »satelitski krožnik«, pa smo v »tinelu« gledali poročila na RAI-ju, razpravljali o italijanski politiki in peli pesmi Sanrema.

Moram priznati, da kljub temu, da sem Slovenka, marsikatere slovenske jedi, kot na primer žgance, nisem še nikoli poskusila. Ajdovo kašo, matevža in žlikrofe pa sem prvič jedla na faksu v Ljubljani. Potico je včasih pripravila očetova mama ali sosedi, a mi nikoli ni bila všeč, tudi praženega krompirja ne maram. Rada imam kroštole (cvrto pecivo, ki ga pripravimo za praznike), štrukolo (kvašeno pecivo, ki je variacija potice) in nadavo (neke vrste žlikrof), moj sin pa ima najraje » pasto in forno«, ki jo pripravi moja mama in lazanjo, ki jo naredi moja tašča. Očitno se tudi v njegovi genski zasnovi ohranja ljubezen do italijanske hrane.  

Še vedno pa v moji glavi odzvanja vprašanje: »Čigava si pa ti?«

V MESTU

Ko razmišljamo o svojem izvoru, se vračamo v preteklost, v mojem primeru v otroštvo. Če sem poletja preživljala pri nonotih na vasi, sem med letom veliko časa preživela pri nonotu in noni v pritličju bloka (s starši sem živela v garsonjeri v najvišjem nadstropju istega bloka). Nono je imel rad glasbo, knjige, jezike. Poslušali smo Puccinija, Verdija in Jamesa Lasta. Še zdaj imam njegov gramofon in plošče, od katerih se ne morem ločiti, čeprav so že 25 let spravljeni v omari pri mami in čakajo na primerno mesto v našem novem stanovanju. Spominjam se popoldnevov, ko smo gledali filme Totoja (italijanski igralec in vsestranski umetnik), na mizici v dnevni sobi pa ni nikoli manjkal izvod italijanske revije Panorama, včasih se je našel še Le Figarò in Der Spiegel. Jaz sem v roke vedno vzela Panoramo in brala satirične »vignette« ter se smejala karikaturam politikov. »Nono, glej Andreottija?«

BEPPO IN  IVAN

Nenavadno je bilo to, da je nono Ivan, zavedni Slovenec, tigrovec, nekdanji zapornik v enem od nemških koncentracijskih taboriščih, politično aktiven v nekdanji coni A, kasnejši politični zapornik v nekdanji Jugoslaviji (kar sem izvedela po njegovi smrti, saj nikoli ni maral veliko govoriti o svoji preteklosti), vedno bral italijanske, francoske in nemške časopise, ki mu jih je moja mama prinašala iz Trsta. Nono Beppo pa, zaveden »Istrijan«, kljub temu, da je obiskoval italijanske šole, bil italijanski vojak, kot vojni ujetnik preživel drugo svetovno vojno na grškem otoku in kasneje kot prisilni delavec v tovarni orožja v Berlinu, poleg italijanščine je znal grško in nemško, a je bil zvesti naročnik Primorskih novic in se je slovenščino učil iz šolskih učbenikov svojih otrok. Zakaj Slovenec bere italijanske, francoske in nemške revije, drugi, ki se je po narodnosti vedno opredelil za »Istrijana« pa se trudi z branjem časopisa in šolskih učbenikov otrok v slovenskem jeziku, ki mu je bil dejansko tuj?

Takrat je bilo to zame normalen vsakdan. Če sedaj razmišljam o tem, sta imela skupno lastnost: radovednost. Gnala ju je želja po znanju, vedenju, osebni rasti, želela sta več.

BEPPO

Beppo, se je rodil v Italiji v majhni istrski vasici, ko je prišel iz vojne, se je znašel v Jugoslaviji. Nono Matija in barba Ninić (njegov oče in stric) sta se rodila v Avstro-Ogrski, borila sta se v prvi svetovni vojni: eden v Posočju, drugi v Karpatih, v 20. in 30. letih so vsi živeli v Italiji, sredi 40. let že v Jugoslaviji, v 90. letih 20. stoletja v Sloveniji. Ukvarjal se je s kmetijstvom, sodeloval z zadrugo Agraria, imel 2 traktorja, kmetijske stroje, prvi v vasi je imel lasten vodovod. Kako mu je uspelo? Prilagodil se je! S tem ne mislim, da pozabiš svojo kulturo, družino, navade, ampak, da poleg svoje kulture sprejmeš in spoštuješ tudi kulturo svojega soseda in se od njega učiš. Beppo je bral Primorske novice, da bi spoznal slovenski jezik, slovenske navade, politiko in dogajanje v »Libjoni« (Ljubljani J), tam od Črnega Kala gor. Umrl je pri devetdesetih. Njegova slovenščina je bila brezhibna, bil je odličen poznavalec slovenske politike, aktiven član krajevne skupnosti, naš Beppo Pićur. Najljubša jed: »penne rigate (rebrasti peresniki) s pomodori«, najljubša pijača »en glaž črnega vina«. 

IVAN

Kaj pa Ivan? Ivan se je rodil nekaj let pred Beppotom v Avstro- Ogrski na notranjskem, v bitki pri Doberdobu je izgubil očeta. Šolo je obiskoval v Italiji, ker se je izkazal kot odličen učenec, so ga poslali študirat v Padovo. V času druge svetovne vojne se je boril na strani partizanov, ker mu ni bilo všeč, da je postal Giovanni Potossi. V času Jugoslavije je postal ravnatelj vaške osnovne šole, skrbel je za kulturno življenje v svojem okolišu, bil je tudi politično aktiven, potem pa … umik, selitev, upokojitev. Novo okolje, novi ljudje, nikogar ne poznaš, službe nimaš, kjer bi lahko spoznal nove ljudi. Kaj narediš? Prilagodiš se situaciji in okolju: posvetiš se svojim hobijem (sprehodom, branju, glasbi, lotu, telovadbi, filmom, čiščenju). Ivan nikoli ni bil preveč družaben, mogoče se je še največ pogovarjal z mano, ker sva si od nekdaj podobna. Skupaj sva brskala po slovarjih na polici v dnevni sobi in iskala nove besede, pomene, ki jih nisva razumela. Nekega dne pa brskam po slovarju tujk, taistem, ki je sedaj na knjižni polici v moji dnevni sobi. Odprem ga na slepo in preberem: »Cogito ergo sum!« Mislim, torej sem! Ta poved pove vse o Ivanu Potočniku, ki je vsak večer v svojem kabinetu študiral vedno nove loto kombinacije in, ki nikoli ni govoril o spominih zasidranih v preteklosti. Najraje pa je pil šipkov čaj.

Glas v moji glavi še ni pojenjal in sprašuje: »Čigava si pa ti?«

SLOVENEC PO IZBIRI

Pred kratkim sem si ogledala dokumentarec Slovenec po izbiri, v produkciji TV Slovenija, ki je bil povod za pisanje tega bloga. V prispevku so se predstavili Slovenci, ki prihajajo iz različnih delov sveta: Nepala, Indije, Iraka, Čila, Gane, Zimbabveja, Alžirije in Ugande. V Slovenijo so prišli v času Jugoslavije, tukaj živijo že leta. Imajo družino, prijatelje, delo, a ohranili so svoje navade, kulturo in vez s svojo matično državo. Vsi so imeli nekaj skupnega: željo po sprejetosti, integraciji, odprtost duha, ker so se sami odločili iz različnih razlogov, da bodo ostali tu in postali Slovenci po lastni izbiri. Dotaknile so se me besede gospe Koki Dolinar: »Slovenija je moja domovina, srce, hrano in običaje pa predstavlja Indija.« 

Blog bi lahko zaključila z besedami gospe Koki, a še vedno slišim vprašanje: »Čigava si pa ti?« Moram odgovoriti?!  

Mislim, da ni pomembno od kod prihajaš, pomembno je kam greš.

Cogito ergo sum!/ Mislim, torej sem! Jaz mislim, odločam in izberem kaj sem in kdo bom, vsak od nas ima svobodno voljo. V tem trenutku sem Slovenka po izbiri, srce, hrano in običaje pa predstavlja Italija.

Moja najljubša pijača je kava!

Za vas piše: 

KATJA POTOČNIK NUSSDORFER

Po izobrazbi je profesorica zgodovine in italijanščine. S poučevanjem se ukvarja že desetletja in je nepogrešljiv del njenega vsakdana. Poleg tradicionalnih metod poučevanja je preizkusila tudi sugestopedijo in superlearning, že od idejne zasnove dalje pa je vpeta v metodo MMLT (Montessori  Metodology in Language Training). Radovednost in vedoželjnost jo vodita tudi na druga področja: prevajala je tako strokovne kot poljudne priročnike, tolmačila na različnih mednarodnih dogodkih in konferencah, ljubezen do knjig jo je pripeljala do dela v knjižnici, moderirala in organizirala je različne dogodke na kulturnem področju ter vodila različne delavnice za otroke, mladino in odrasle. Katja je organizatorka izobraževanja odraslih, koordinira in organizira aktivnosti Interkulturnega centra v okviru Mestnega programa izobraževanja odraslih, skrbi za vsakodnevno učenje slovenskega jezika odraslih in učno pomoč šoloobveznim otrokom v azilnem domu in njegovih izpostavah ter koordinira in organizira program Integracija na trg dela za osebe z mednarodno zaščito in državljane tretjih držav.

Katja je vodja projekta Opismenjevanje in učna pomoč za prosilce za mednarodno zaščito, ki ga sofinancira Evropska unija, Sklad za azil, migracije in vključevanje, ter Urad Vlade Republike Slovenije za oskrbo in integracijo migrantov, vodja projekta Integracija na trg dela, ki ga financira ZRSZ in  koordinatorka Interkulturnega centra, ki ga financira MOL.

Sodelavci o Katji:

• Pri svojem delu je strokovna in zanesljiva.
• Vedno pripravljena na nove izzive.
• Učiteljica italijanščine z dušo in srcem.
• Z veseljem priskoči na pomoč.

Katja je dosegljiva na:

katja.potocnik@cene-stupar.si,

030 313 617​