Ko se je leta 2008 moj študij počasi začel prevešati v zaključno fazo, so bili časi podobno negotovi kot danes. Iz medijskih zapisov je bilo razbrati, da se številnim podjetjem zmanjšujejo naročila, čutiti je bilo strah pred negotovo prihodnostjo. Čeprav makroekonomske situacije v svetu nisem razumel, sem njene posledice kljub temu čutil. Ker je prihajalo do odpuščanj, tudi študentskih del ni bilo v izobilju. Štipendije nisem imel, bivanje v Ljubljani pa je bilo praktično nuja zaradi predavanj in vaj, ki so bile razpotegnjene skozi celoten dan. Kljub temu sem nekako zmogel sem in tja zaslužiti kakšen evro. Danes bi se čudil temu, s koliko denarja sem »zvozil« mesec. V bistvu v šali celo kdaj povem, da sem uspel celo nekaj »dat na stran«, kar mi je kasneje ob prvi zaposlitvi prišlo še kako prav – začel sem namreč na minimalni plači. 

Kaj želim povedati? Upravljanja z denarjem sem se pravzaprav učil sproti, na nek način sem bil v to prisiljen. Moral sem vedeti, kam odteče vsak moj evro. Učil sem se predvsem na napakah, padel sem tudi na kakšne limanice tistih, ki obljubljajo hitre zaslužke in bajne donose. A na napakah se lahko tudi največ naučimo. Če so lastne, še toliko bolj. 

Zakaj se torej nikjer ne učimo upravljati s sredstvom, s katerim imamo opravka vsak dan? 

Dolga leta pridobivamo formalno izobrazbo. Pred, med in po tem pa se usposabljamo tudi neformalno, na različne načine. Vse našteto tudi ali pa predvsem z namenom, da bi s pridobljenim znanjem služili denar. Nič ali zelo malo pa se izobražujemo, kaj potem početi s tem denarjem. 

Sicer se na srečo zadnja leta situacija na področju finančnega opismenjevanja (zlasti mladih) izboljšuje. Imamo različne krožke, delavnice, celo finančno šolo in tekmovanja. A občutek imam, da predmeta Finančna pismenost z namenom ni v kurikulumu rednega šolanja. Državam nekako ni v interesu imeti finančno pismenih posameznikov.  

Imam tudi občutek, da je danes prisotnega veliko kazanja s prstom na druge, zlasti ko gre za iskanje krivca pri stvareh, za katere ne želimo, da bi se nam dogajale. Sedaj je kriva korona, jutri bo država, pojutrišnjem nekdo tretji. Običajno to izhaja iz občutka nemoči, da ne moremo na nič vplivati. Podobno je pri financah. Zdi se mi, da veliko ljudi živi zgolj iz »meseca v mesec«, ker mislijo, da drugače pač ne gre in da so za to krivi drugi. Veliko ljudi je res na socialnem robu, a občutek imam, da je še več tistih, ki živijo na tak način predvsem zaradi finančne nepismenosti.  

Kaj si o finančni (ne)pismenosti mislijo moji sodelavci, prijatelji, znanci? 

Nisem želel ostati zgolj pri ugibanju in občutkih, zato sem se odločil malo povprašati svoje sodelavce, prijatelje in znance, kako oni razmišljajo o denarju. Poudariti moram, da to ni raziskava, ki bi temeljila na kakšnem reprezentativnem vzorcu, ampak so zgolj izsledki kratke ankete znotraj mojega mehurčka - socialnega mreže. Zanimalo me je, kaj si predstavljajo pod pojmom finančna pismenost, kje so dobili največ znanja o upravljanju s financami, kako bi ocenili svoje finančno znanje in podobno. Nisem pričakoval takega odziva, dobil sem vrnjenih veliko več anket, kot sem jih pričakoval, kar 56. Moje mini poizvedovanje je zajelo približno enakomerno vse starostne strukture, je pa večina anketiranih (44 od 56) zaposlenih ali samozaposlenih, kar gotovo vpliva na same rezultate. 

“Razbiranje vsebin skozi številke” 

Z zanimanjem sem prebiral, kaj si ljudje predstavljajo pod izrazom finančna pismenost. Večina odgovorov se je nanašala na upravljanje z denarjem, nekateri so razmišljali tudi širše. Izpostavil bi le nekaj najbolj zanimivih: 

»Veščina, ki jo potrebujemo, da lahko uspešno vodimo svojo finančno prihodnost (upravljanje z denarjem, krediti, načrtovanje).« 

»Da znaš upravljati z denarjem ne glede na količino. Da razumeš vsaj v grobem, kako deluje finančni sistem.« 

»Da si na tekočem, kakšne so aktualne možnosti plemenitenja denarja.« 

»Da namesto skozi črke ali kake druge znake (note, morsejeva ipd) razbiram vsebine skozi številke.« 

»Da znaš razporejati denar in z njim upravljati, ne glede na tvoje trenutno finančno stanje.« 

Ko sem spraševal, kje so dobili največ znanja o upravljanju s financami, jih je najmanj odgovorilo (samo 2), da je bilo to v šoli, večina pa se je učila »iz lastnih izkušenj« oz. »drugo«.  

Med ponujenimi odgovori je kot najpomembnejši finančni cilj izbralo finančno svobodo oz. neodvisnost 39 od 56 anketiranih, kar je bila največkrat izbrana možnost. 

Če bi koga zanimalo, kaj vse sem spraševal in kakšni so bili odgovori, si lahko pogleda TUKAJ. 

Tudi na ravni celotne slovenske populacije je bilo opravljenih že kar nekaj raziskav finančne pismenosti odraslih,  zadnja je recimo iz leta 2019. 

Kaj pa je pravzaprav finančna svoboda?  

Svoboda sama po sebi je visoko na lestvici mojih vrednot, recimo pri delu mi je zelo pomembno, da imam dovolj avtonomije, rad imam postavljene cilje, a si želim, da imam nato proste roke, kako te cilje doseči. Na to kaže tudi moje karierno sidro. 

Svobodo na finančnem področju si predstavljam kot občutek varnosti. Da imaš dovolj velik »kupček« za slabe čase in da si lahko miren, če se (ti) zgodi kaj nepredvidenega ali če se ti recimo pokvari pralni stroj. Po drugi strani pa po mojem mnenju finančno svobodo dosežeš takrat, ko lahko sprejemaš odločitve, ki si jih želiš in ne, ker jih moraš. Marsikdo recimo danes na delovnih mestih doživlja mobing, a ne (z)more sam sprejemati odločitev, ker je je »kupček« premajhen ali pa je ujet v spiralo kreditov. 

Kredit za božična darila 

Pa da se razumemo. So pametni (če se temu lahko tako reče) in so nespametni krediti. Med pametne bi recimo uvrstil stanovanjskega, med nespametnega pa, glede na to, da smo ravno v predprazničnem času, kredit za božična darila. Ja, veliko ljudi ga vzame. 

Včasih smo ljudje kupovali stvari, ki smo jih potrebovali. Potem so nas prepričali, da moramo kupovati stvari, ki si jih želimo, saj nas bo to osrečilo. A vedno več in več še ni nujno razlog za srečo. Problem nastane, ko kupujemo stvari, ki jih v resnici ne rabimo. Če to počnemo s kreditom, je še toliko slabše. Začnemo se vrteti v začaranem krogu, iz katerega je zelo težko izpluti. En tak dober slovenski primer se mi zdi kupovanje novega avta. Ker nimamo zadnjega modela. Ker ima sosed boljšega. Ker želimo drugim pokazati, da nam gre dobro. Statusni simbol. Slovenci smo v  svetovnem vrhu po deležu plače oz. stroških, ki ji imamo z avtomobili. 

Kupujemo torej stvari, ki jih ne potrebujemo in to z denarjem, ki ga nimamo. Velikokrat zato, da bi naredili vtis na tiste, ki jih morda niti ne maramo. 

Imam dovolj 

Če dobro pomislim, redkokdo danes reče, da ima dobro plačo ali da dobro zasluži. Vsak bi rad še vsaj 10% več. Kar je popolnoma normalno in človeško. Težko je namreč prepoznati, kdaj bi bilo dovolj za neko solidno življenje. Problem lahko nastane, če denar tako (vz)ljubimo, da za doseganje večje količine denarja začnemo izrabljati druge ljudi. Moralo bi biti ravno obratno. Ljubiti bi morali ljudi in uporabljati denar.

Kako pa uporabljati denar, da nam bo na koncu meseca še kaj ostalo in bomo vsaj malo bolj finančno svobodni? 

Ena možnost je gotovo, da pridete na katerega od naših programov. Ker se v šoli verjetno niste učili o upravljanju s financami, vam bomo ta manko poskušali nadoknaditi mi. 

Predvsem pa je pomembno, da se izobražujete in vlagate v svoje znanje.  

Benjamin Franklin naj bi nekoč dejal, da je znanje naložba, ki izplačuje najvišje obresti. Ne bi se mogel bolj strinjati. Če boste vlagali v svoje znanje, se vam bo to večkrat povrnilo. Po drugi strani pa vam znanja nihče ne more vzeti. 

Naslovnice vseh svetovnih medijev že mesece polnijo ene in iste stvari. Pomembno je, da gledamo širše, izven svojega miselnega mehurčka in izven mehurčka medijskega poročanja okoli korone. Ekonomski sistem kot ga poznamo, namreč ni več vzdržen. Koronakriza ne bo povzročila ekonomske krize, bo le njen pospeševalec. Ekonomske spremembe bi se v vsakem primeru morale zgoditi. Morda jih bomo zaradi korone in vseh njenih posledic lažje (in bolj mirno) sprejeli, kot bi jih sicer. V svetu se namreč ta hip dogajajo ogromne spremembe, ki jih bomo verjetno prav kmalu vsi občutili tudi v denarnicah. 

Zato vlagajte v znanje.  

P.S.: Sodelavka Maja je v svojem zadnjem blogu razmišljala o tem, kako to, da nimamo navodil za uporabo za »živo osebo«, ko pa jih imamo za vsako, še tako nepomembno stvar. Blog mi je dal idejo, da zapišem navodila za uporabo denarja oz. kratek vodič finančne pismenosti. Ker zaenkrat kaže, da bo letošnji »veseli december« precej bolj umirjen kot prejšnja leta, morda moj nov blog sledi že prav kmalu. 

Za vas piše: 

ROK TRDAN

Po izobrazbi profesor geografije in zgodovine, po duši pa večni optimist in iskalec nečesa novega. Večletne izkušnje na področju dela z ljudmi je pridobival preko dolgoletnega prostovoljnega udejstvovanja, na poklicnem področju pa preko koordiniranja projektov za brezposelne osebe in izvajanja številnih delavnic s področja digitalnih kompetenc. Najbolj je zadovoljen, ko opazi napredek, tako na področju osebnega razvoja posameznika kot optimizacije kakšnega delovnega procesa podjetja. Skrbi za vse tehnične podrobnosti orodij, ki pomagajo podjetjem pri razvoju kadra, sodeluje pri razvoju orodij, izvaja pa tudi testiranja in individualna svetovanja za zaposlene v podjetjih.

Rok je svetovalec v projektu Svetovanje za zaposlene, koordinator programov projekta KORAK - Kompetence za razvoj kariere. 

Oba projekta sofinancira Evropska unija, in sicer iz Evropskega socialnega sklada, ter Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport)

Sodelavci o Roku:

• Nisem še srečala človeka, da bi bil tako zelo natančen, temeljit, da bi se poglobil v res vsako podrobnost. Če delaš z njim, veš, da bo vse narejeno, kot je treba. Obenem pa je izredno pozitiven, optimističen in nikoli slabe volje. 

Rok je dosegljiv na:

rok.trdan@cene-stupar.si,

031 729 904