Prejmem jaz. In prav zares si jo zaslužim!  

V trenutku, ko pišem ta blog, se zavedam, da je danes skrajni rok za oddajo in da bi ga morala začeti pisati že pred časom. Minuto nazaj še nisem vedela kaj bo tema bloga, zato sem se odločila pisati o odlašanju, kako prikladno, mar ne? V kateri žlahtni barvi bo moja medalja morda ugotovim, ko prelijem svoje misli v današnji blog.  

Spravi se že!  

Kolikokrat si rečem ta stavek, a potem raje svojo pozornost namenim čemu drugemu, bolj prijetnemu, meni ljubšemu. Če namočim tole virtualno pero v morje preteklosti in predvsem iskrenosti, si lahko priznam, da to počnem že od nekdaj. Ko samo pomislim, kako sem samo sebe v stres spravljala v času študija, ko sem do zadnjega (včasih tudi dne) odlašala z učenjem in si prav vsak zadnji dan pred izpitom rekla: ''Kaj ti je bilo tega treba!!!????'' in imela na dan D cel kup psihosomatskih težav. A je nekako šlo, izpiti so bili opravljeni v roku in ves stres je bil kaj hitro pozabljen in tako sem to vedenje ponavljala do zadnjega letnika. Edina, meni še vedno nerazumljiva uganka je ta, da sem vsa štiri leta vse izpite opravila v prvih ''predpoletnih'' rokih.  

Odlašanje ali dobro obvladovanje stresa? 

Še danes se sprašujem zakaj nisem odložila izpitov na september, kaj je tičalo v ozadju, da nisem izbrala užitek v tem konkretnem primeru? Morda se v meni skriva še ena Maja, ki daje prvi Maji brce v rit, ko začuti, da zadeve postajajo resne, ko so pomembne? Podoben princip delovanja sem prenesla v službeno okolje, kjer sem počela pet stvari hkrati, če so me le zanimale in odlašala z nalogami, ki mi niso dišale. Če me je kdo prosil za pomoč, sem takoj opustila trenutno (nezanimivo) delo in pomagala. Navzven sem funkcionirala normalno, zamujala z roki nisem nikoli, odlašala pa prav vsakič. Zanimivo je tudi to, da je navzven delodajalcu to bilo videti kot dobro obvladovanje stresa, saj sem zmogla dosegati roke, nisem komplicirala pri ''ad hoc'' nalogah in sem jih prevzela lahko tik pred zdajci. Tudi mnoge teorije pravijo, da se odlaševalcev pogosto drži prepričanje, da delujejo dobro pod pritiskom, da so takrat najbolj učinkoviti, zato to vidijo kot spodbudo za nadaljevanje tovrstnega vedenja.  

Kaj je odlašanje?  

Vidite? Še z definicijo odlašanja sem uspela zavlačevati do polovice bloga! Pa poglejmo. Odlašanje (ali prelaganje, zavlačevanje) je vedenje, s katerim nekaj preložimo, odložimo, prestavimo na prihodnji čas.  

Zakaj to počnemo? Kaj je v ozadju? Razlogi za lahko precej različni. Nekateri psihologi pravijo, da se v ozadju skriva tesnoba, slednja je sicer lahko pri nekaterih tudi razlog, da z nalogo začnejo prehitro. Kot vidimo, zadeva ni enostavna. V ozadju je lahko kompleksen splet čustev, stanj, objektivnih razlogov, počutij kot so strah pred neko nalogo ali odločitvijo, strah pred neuspehom, slabše spoprijemanje z neprijetnimi občutki, nizka samopodoba, perfekcionizem, videnje naloge kot megalomanske, težko obvladljive (in jo raje prestavimo na kasneje) ali pa je v ozadju le potreba po užitku – počnem stvari, ki mi prinašajo le užitek. V ozadju se lahko skrivajo slabše strategije spoprijemanja z negativnim počutjem in neprijetnimi čustvi, ki pridejo na plan zaradi določene naloge, projekta, odločitve... Nekateri aktivno odlašajo tudi zato, ker so t.i. ''iskalci vznemirjenja'', ki menijo, da najbolje funkcionirajo pod pritiskom. Vsekakor pa za odlašanjem redko stoji lenoba, kar je pogosto zmotno mišljenje.  

Vsi odlašamo, a vsi nis(m)o odlaševalci  

Če gledamo na odlašanje kot na psihološki pojem, mora slednja imeti negativne posledice, ki se kažejo lahko v različnih stanjih kot so anksioznost, depresivna stanja, psihosomatske posledice kot so glavoboli, težave s spanjem, povišanim pritiskom, utripom ipd. Kronično odlašanje nas nenazadnje lahko pripelje do neuspeha na več področjih (šola, odnosi, služba, nedokončane naloge, projekti, seminarske, članki ipd.) Vse našteto in še marsikaj drugega so elementi, ki (posamično ali v kombinaciji) pritičejo ''pravemu odlaševalcu''. Odlašanje je lahko tudi dober pokazatelj, kaj nam je v življenju res vredno. Raziskave so namreč pokazale, da manj odlašamo pri tistih nalogah, ki jim dajemo visoko vrednost in imajo za nas globlji pomen.  

Kako si lahko pomagamo? 

Posamezniki, ki radi odlašamo, si lahko pomagamo s sledečimi aktivnostmi:  

• V gozdu (včasih džungli) poskusimo videti tudi drevo. Naloge razbijemo na manjše obvladljive dele, ki nam pomagajo videti ''luč na koncu tunela''. Tako se nivo stresa in s tem anksioznosti zmanjša.  

• Najti smisel v nalogi. Zapišimo si zakaj je naloga pomembna, kaj pridobimo s tem, ko jo opravimo in katerim negativnim posledicam se bomo izognili. Na ta način se bomo z nalogo bolj povezali.  

• Zavedanje pasti, v katere se lahko ujamemo tisti, ki odlašamo. To se lahko kaže v različnih stvareh, da je potrebno prej kaj pospraviti, pojesti, pomagati komu drugemu, skratka narediti vse drugo prej kot nalogo. Če želite vedeti ali odlašate, poskusite najprej pospraviti mizo, sobo ali pač karkoli za kar menite, da vam onemogoča opravljanje naloge in se vprašajte ali se je potreba po odlašanju zmanjšala ali ste zdaj pripravljeni posekati tisto drevo v gozdu. Če menite, da je potrebno pospraviti še hladilnik, potem najverjetneje odlašate.  

• Nagradite se za opravljene naloge.  

• Zavedanje svojih vzorcev razmišljanja. Zavedanje, da smo nagnjeni k odlašanju. Bodimo iskreni do sebe. Tu je že potrebno krepiti stik s samim seboj, se lotiti notranjega dialoga, se vprašati, čemu se izogibam neki nalogi, kako lahko spremenim gledanje na nalogo ipd. Lahko se lotite tudi nekakšne igre s scenariji in se vprašate, kaj je najboljše, kar se mi lahko zgodi, če odlašam in kaj je najboljše, kar se mi lahko zgodi, če odlašam.  

• Bodite prizanesljivi do sebe. Ne kaznujte se, temveč poskusite narediti prvi korak. Krepite svojo samopodobo. Tudi pogovor z nekom drugim pomaga.  

• Telesna aktivnost lahko pripomore k premiku v akcijo. Lažja telesna vadba lahko vzpodbudi možgane k razmišljanju in nas usmeri k prvemu koraku. Lahko je to deset počepov ali pet krogov okoli bloka, hiše… 

•  

Ali torej sem odlaševalka ali ne? 

Leta so mi prinesla tudi nekaj modrosti, čeprav priznam, da se te navade nisem znebila. Ne odlašam predvsem takrat, ko sem vpeta v skupne naloge z drugimi, saj so odnosi eden ključnih motivatorjev zame, pomembno mi je, da se drugi ob meni počutijo dobro. Odlašanje je namreč močno povezano z motivacijo. V praksi torej odlašala ne bom, če bo to slabo vplivalo na koga drugega in če v nalogi vidim večjo vrednost, doprinos. Na težave pa naletim pri stvareh, v katerih težko najdem smisel, ki so mi ''brezvezne'' in ko ni zunanjih dejavnikov (npr, konkreten, neizpodbiten rok izvedbe), ki bi pogojevali izvedbo naloge.  

Katero od medalj menite, da si zaslužim? 

Za vas piše: 

MAJA ROTAR, svetovalka

Po izobrazbi univerzitetna diplomirana socialna delavka z več kot petnajstletnimi izkušnjami s področja karierne orientacije in razvoja človeških virov. Delo na področju razvoja kariere ji sledi že od njene prve zaposlitve in jo dohiti, ne glede na to h kateremu delodajalcu gre. Različne ciljne skupine ji niso tuje, takrat pride na dan socialna delavka, ki se še vedno skriva v njej. Ob tem izvaja treninge za razvoj mehkih veščin, usposablja druge strokovne delavce na področju karierne orientacije in raziskuje področje merjenja kompetenc. Matematike in fizike ne mara, a zavoljo kvalitete dovoljuje vstop merskim instrumentom v njeno polje dela. Najbolj je srečna, ko ji uspe doseči idealno razmerje med osebnim delom z ljudmi in poglabljanjem v stroko. Rada preučuje ljudi in njihovo vedenje ter pri tem uporablja različne metode. Podjetjem svetuje pri razvoju kadrov, njihovim zaposlenim pa glede njihovega lastnega razvoja.

Maja je vodja projekta Svetovanje za zaposlene (projekt sofinancira Evropska unija, in sicer iz Evropskega socialnega sklada, ter Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport).

Sodelavci o Maji:

• Zapomni si vsa imena.
• Izredno zanimivo jo je poslušati, saj vsako še tako nezanimivo stvar naredi zanimivo (včasih jo sogovorniki poslušajo z odprtimi usti).
• Usmerjena je v ideje (strokovnjakinja) zagnana za ideje, ne odstopa od začrtanih ciljev, preudarna (premisli, preden se odloči).

Maja je dosegljiva na:

maja.rotar@cene-stupar.si

030 704 364